»z imenitnostjo slikarske premetenosti in s spretnostjo lastnega slikarstva, ustvarjalne čvrstosti, domišljijske zvitosti, direktnosti in drznosti, velikopoteznosti premera platen in domiselnosti simbolistične, fantazijske, pripovedne mistike«
»Dan je svež in bleščeč, žarki skozi lipino krošnjo bliskajo kot kristali, sonce se mi reži naravnost v nos … Oprosti, ampak to res ni dan, kakršnega bi lahko preživel v ateljeju, med zidovi!«
»So svojstvene mojstrovine, ki gledalca z lahkoto zapeljejo na pot, Jakšetov način izraza pa temelji na jasno prepoznavni figuralnosti, a hoteno nerazjasnjenih figurah. Z nevsakdanjimi uprizoritvami dogodkov, brezčasnih stanj v nenavadnih okoljih delujejo Jakšetove slike kot nekakšna psihedelična imaginacija.«
»Gre za preplet teh stvari: spomin, podoba, čas in neko to, ki se ustvarja, ko to pletemo. In na neki način je to tudi poklon mojemu očetu, pa slikam Marka Jakšeta in sem jih dala brat očetu, ki je bil analitik vizualnih komunikacij, in je potem bral te Markove slike na en čist svoj način, jaz sem pa njega snemala, in potem je izluščil neke principe in s temi principi smo potem gradili predstavo.«
»Vizionarsko slikarstvo Marka Jakšeta sem uporabila kot vir za pisanje pisma gledalcu iz prihodnosti o tem, od kod prihajamo. Slike sem izročila očetu, analitiku vizualnih komunikacij, da mi jih je bral. Posnela sem njegova razmišljanja o lepoti, ljubezni, podobi, življenju, smrti, svetem in stvarjenju, ki ne pozna konca. Material, ki ga generirajo Markova umetniška dela, očetovo branje vizualnega materiala in moj lastni performativni arhiv, ki temelji na praksah sanjanja, se prepletajo kot niti, ki tkejo predstavo. MEMORIO posvečam Tebi, Oče.«
»Ko delam sliko, sem fizično in psihično zelo dolgo z njo, zato mi ni vseeno, s katero podobo se družim in o njej razmišljam … Če se že z nekom družim, si sam izberem, s kom, in prostor, s katerim se želim družiti.«
»Pričakovanje in neobičajnost, natopljena s presenečenjem, ki ga ponujajo dotik, stik, povezava, prepletenost, tudi različno gibanje čopičev, različni ritmi prstov in rok, tudi premikanje celotnega telesa dveh slikarjev, nenadoma postaneta svet umetnosti onkraj vsakdanjega ustvarjanja. To so posebni trenutki, tisti čas in prostor redkeje najdenih izkušenj in redkeje najdenih izzivov.«
»Razstava Marka Jakšeta Cep, cep, cep v KiBeli pa je predstavljala napoved umetnikove predstavitve na 59. beneškem bienalu in hkrati zaznamuje 25 let delovanja Kible.«